Z rastočim poletjem je poganjal mladi pastir svojo čredo vedno dlje od naselja, vedno višje na frate in goličave, razmetane po Smodivniku, in se od dne do dne pomikal v globljo samoto, ki mu je bila sprva zaradi popolne nemotenosti in samostojnosti nadvse mikavna in ljuba, ki pa mu je postajala bolj in bolj mučna. To ni bilo čudno. Njegova mlada duša je hrepenela po razumevanju in ljubezni ter je čedalje težje občutila svojo osamljenost.