Z rastočim poletjem je poganjal mladi pastir svojo čredo vedno dlje od naselja, vedno višje na frate in goličave, razmetane po Smodivniku, in se od dne do dne pomikal v globljo samoto, ki mu je bila sprva zaradi popolne nemotenosti in samostojnosti nadvse mikavna in ljuba, ki pa mu je postajala bolj in bolj mučna. To ni bilo čudno.