Tako se je prelepi majniški dan končal z žalostjo, a Lovreku se je zdelo, da mu je nekako odleglo, ker je uspel svojemu strahovalcu zabrusiti nekaj bridkih resnic v brk, hkrati pa je bil vesel, da je ostal otrokoma v spominu kot mučenik in junak, ki se ne prestraši niti takšnega, kakor je stari.
Zvečer se vseeno ni upal v njegovo bližino in tudi naslednje dni se mu je umikal ali bolje rečeno, izogibal, kajti starec ga je pustil pri miru. Toliko bolj so pestili Lovreka njegovi sinovi, naj jim pove, kaj je bilo med njima.