Še jutri izve vsa dolina, kakšnemu rablju si prišel v kremplje ...«
Tako se je prelepi majniški dan končal z žalostjo, a Lovreku se je zdelo, da mu je nekako odleglo, ker je uspel svojemu strahovalcu zabrusiti nekaj bridkih resnic v brk, hkrati pa je bil vesel, da je ostal otrokoma v spominu kot mučenik in junak, ki se ne prestraši niti takšnega, kakor je stari.
Zvečer se vseeno ni upal v njegovo bližino in tudi naslednje dni se mu je umikal ali bolje rečeno, izogibal, kajti starec ga je pustil pri miru.