Pod stropom je še vedno brlela svetilka in se čisto narahlo pozibavala. Njena svetloba pa ni segala niti do zapečka, izpod katerega je zdaj počasi vstajala senca, prihajala bližje in se ustavila na sredini hištrne. Medla luč je obsvetila prepadli obraz Gradnikovega Lovreka, jutrišnjega godovnjaka, in pokazala njegove drhteče mlade ustnice, povešene roke in široko odprte, kakor v nemoči strmeče oči.