Da mu življenje ni postalo docela neznosno, je preprečila edina prijazna duša na Hojanovini, dekla, ki se je bila pred mnogimi leti kot nakazna sirota iz doline zatekla v hribovsko samoto, ko ji je bilo doraščajoči vedno bridkejše življenje med zbadljivci v Zalesju. Teto je dobro poznala in se z veseljem spominjala njenega usmiljenega srca. Z njo je včasih dolge ure kramljal o teti, sestrici in o vsem, kar mu je bilo ljubo in.