Zatekel se je v hlev, kjer si je prazne jasli nadeval z listjem in slamo in v območju živalske toplote počival lepše, kakor če bi mu bili ponudili posteljo v hiši, saj je lahko bil sam. Odljudne Hojanove rodbine, v kateri sta namesto prijaznosti in ljubezni vladala zadirčnost in prikrita upornost, se namreč še vedno ni mogel navaditi. Kadar pa se je mudil med svojimi štirinožnimi prijatelji, z zvestim kot spremljevalcem, je nemoteno sanjal o Gradišču in o Belem dvoru, o svojem vrtu, o teti, Polonici in in o vseh drugih.