Nehalo se je prijetno spanje v senu, a nihče ni povedal prezebajočemu dečku, kje si naj poišče toplega ležišča. Zatekel se je v hlev, kjer si je prazne jasli nadeval z listjem in slamo in v območju živalske toplote počival lepše, kakor če bi mu bili ponudili posteljo v hiši, saj je lahko bil sam. Odljudne Hojanove rodbine, v kateri sta namesto prijaznosti in ljubezni vladala zadirčnost in prikrita upornost, se namreč še vedno ni mogel navaditi.