Tam ga je rešil mokre kopeli vsega zmedenega, toda neranjenega, komaj malo obtolčenega, čeprav je premeril dolgo pot v pičlih dveh minutah. Vsi dečki in tudi so se tedaj zabavali in se smejali srečno‐nesrečnemu veseljaku, danes pa, ko se je sam plazil nad tem mestom, ko je kukal v mračno sotesko pod seboj ter je opletajočega se spremljevalca s silo potiskal na drugo stran, ga je spreletavala zona. Kar oddahnil se je, ko sta za naslednjim ovinkom obstala pred velikansko skalo - pred Stropniško pečjo.