K sreči se mu ni bilo treba brigati za pot: sledil je enostavno izhojenim tlom pod nogami, pri čemer je pa večkrat nemilo treščil v deblo, nagnjeno čez cesto. Pozneje, ko je gorski zrak ohladil pijančevo glavo, je šlo s hojo nekoliko bolje, zato pa je nepričakovano obšla neizmerna žalost, značilna za opite ljudi. Sredi poti je bridko zaihtel, kakšen revež je, kako bi že davno moral gospodariti na Stropniški peči, pa se oče ne umaknejo.