Pred seboj zagleda sklenjeno vrsto zbranih sošolcev. Vsaka roka vihti majhno slovensko trobojnico, sto rok se mu izteza naproti v učinkovit pozdrav, celo morje pisanih barv vihra v lahnem, od Ložnice pihajočem vetriču. In ena, dve, je hipoma sredi navdušenih tovarišev, ki na polglasno povelje strumno odkorakajo mimo prazne nemške šole in nato zavijejo v trg.