K sreči je vendarle zaupal enemu človeku, svojemu zvestemu prijatelju, pri katerem se mu je počasi odtajalo srce in se mu razvezal jezik. Kdo ve, kaj bi se sicer bilo razvilo v osameli duši ...
tankočutno ni prekinjal burnega izliva Lovrekove ponižane in užaljene duše, marveč ga je poslušal z resničnim sočutjem.