»No, otroka, pojdimo domov!« je teta kar naenkrat prekinila snovanje dečkovega nemirnega duha in stokaje vstajala, ker so jo stara kolena bolela od dolgega klečanja.
Njen nečak je v trenutku porušil svoje svetle gradove, namesto nje uslužno zaklenil vrata, ključ pa za morebitne potrebe obdržal. Brez prehoda se je vrnil iz pokrajine sanj na trda tla resničnosti.