Tedaj je naravnost pred seboj uzrl velike, temne oči Gradnikovega Lovreka, upirajoče se vanj brez srda, nekam zvedavo, kakor bi ga hotele preceniti. Miklausin se je zdrznil in proti svoji volji vpričo ljudi, ki jim srečanje obeh pogledov ni ostalo prikrito, nameril oči drugam. Nato, kakor da se sramuje svoje bojazni, je nasršil obrvi in se izpod čela potuhnjeno ozrl na sovražnikovega potomca, na katerega doslej sploh ni bil utegnil misliti.