Čez nekaj časa ju je zagrnil gozd, katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali posamezni lunini žarki, prodirajoči skozi redke vrzeli med košatimi krošnjami stoletnih bukev. Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko občutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je milo pogledoval na svojo molčečo spremljevalko, ki se ni menila za njegovo trpljenje, temveč urno korakala ob njem, držeč ga krepko za roko.