Deček čaka, strmeč proti vratom, na nekaj strašnega, na kaj, sam ne ve. Že prepričuje samega sebe, da je sanjal, ko se v gluho tišino ponovno oglasi trkanje, prav razločno in oddeljeno, kakor da udarja koščen prst ob les. Zdaj je konec obotavljanja: kakor brez lastne volje se dvigne z ležišča, stopi na tla, počasi odpre vrata in pogleda ven.