Ko vendarle več tednov ni bilo nobenega glasu o Muskadi, se je pomiril z nekoliko samoljubno mislijo, da je iz samega strahu pred njim pobegnil v tuje kraje. Po njegovem prizadevanju je še premagala svoje poprejšnje vznemirjenje in se veselo prepevaje sukala po hiši ter se pripravljala na srečni dan svoje poroke, ki naj bi bila v začetku jeseni. Edino čuječnosti mojega očeta Muskadov skrivnostni molk ni uspaval: neprestano so oprezovali in sumili, v hišo pa so vzeli hudega psa, ki ni nobenega tujca pustil blizu.