»Za božjo voljo, saj to je grof!« so se začudili oče, ko sta se jim nekoliko približala. Kar nič po volji jim ni bila ta reč in z zaskrbljenim obrazom so pričakovali mlada človeka, ki sta vsa zasopla, hkrati pa srečna in razigrana, lepemu jutru podobna, nekaj trenutkov pozneje pribežala v hišo. Očetovega mrkega obraza še opazila nista, ker sta imela oči samo drug za drugega.