Šele na drugi ali tretji žvižg sta se oba obrnila, pogledala proti razvalini, pomahala z rokami in urno pohitela po cesti proti domu.
»Za božjo voljo, saj to je grof!« so se začudili oče, ko sta se jim nekoliko približala. Kar nič po volji jim ni bila ta reč in z zaskrbljenim obrazom so pričakovali mlada človeka, ki sta vsa zasopla, hkrati pa srečna in razigrana, lepemu jutru podobna, nekaj trenutkov pozneje pribežala v hišo.