Dekle jih očitno ni slišalo, kajti s povešeno glavo se je naslanjalo na kapelico in poslušalo pred seboj stoječega moža, ki je vneto govoril vanjo in pri tem krilil z rokami, kakor da je zelo razburjen. Šele na drugi ali tretji žvižg sta se oba obrnila, pogledala proti razvalini, pomahala z rokami in urno pohitela po cesti proti domu.
»Za božjo voljo, saj to je grof!« so se začudili oče, ko sta se jim nekoliko približala.