Na Gradišču in na Belem dvoru je potekalo življenje mirno in tiho, kakor doslej, samo bolj pusto in žalostno je bilo, kajti v oskrbniški hišici je onemelo veselo petje, na gradiču pa so vsi pogrešali vedrega. Stari grof, ki se v tem letu zaradi naduhe ni mogel zabavati z lovom, nazadnje ni več vzdržal samote. Tik pred zimo se je kljub nevarnostim tega letnega časa in naporom dolgotrajnega potovanja nepričakovano odpravil k svojima sinovoma v daljno Francosko.