In do moje koče Miklausinovi kremplji ne sežejo, Bog mi odpusti.«
»Prav je tako,« se je razveselil učitelj, ki mu je bilo ob njenih besedah kar odleglo. Saj je bilo zdaj najvažnejše, da prideta otroka nemudoma iz morečega vzdušja nesrečne hiše, a odkriti, čeprav nekoliko prezirno robati tetin obraz, dediščina Gradnikovega rodu, mu je jamčil, da najdeta zavetja pri pravem človeku.