Ob pogledu nanje se je spomnil na njeno uničeno življenje in srce se mu je skrčilo v neskončnem usmiljenju in v očeh so mu zaigrale solze. Šele hlastno šušljanje dveh postarnih ženic, edinih čuvajk pokojničinega smrtnega pokoja, ga je spomnilo, da ni sam v sobi, in ga pregnalo iz nje. Hitro je pomočil zeleno pušpanovo vejico v blagoslovljeno vodo, pripravljeno v srebrni skodelici ob vznožju, poškropil voščeni obraz, in počasi, po prstih stopaje odšel.