Učitelju se je zdelo, kakor da se ga nekako otepajo in ga slikajo bolj črno, kakor je bil v resnici, kot zločinskega in podlega človeka, ki bi ga naj orožniki čimprej zalotili, da bi ne ogrožal mirne doline in njenega neskrbnega spanja. Zaradi tega se je kmalu naveličal zlagane zamizne modrosti, iz katere je preglasno odmeval sebični strah, da bi tega ali onega kdo ne označil za bivšega begunčevega prijatelja. Oprostivši se, da ga je dolga in težavna pot utrudila, se je poslovil in krenil najprej proti šoli, kjer je imel svojo sobo, nato pa si je premislil in ubral pot proti Belemu dvoru.