Že ko je šel noter, je pri sebi sklenil, da ne bo poslušal. Sčasoma se je že izuril v tem, da je lahko sedel zraven njega, in včasih sta se dolge dneve sama vozila po terenu, pa je šefa pustil govoriti, a sam je na pol pazil na cesto pred seboj, na pol pa blodil po neizmernem mlačnem morju podoživljanja, kamor človek zabrede, kadar je zavest samo deloma udeležena pri tistem, kar delajo roke. Tako se je vračal v svet svojega otroštva, in od tam v minula vojna leta, ki so bila zanj polna spominov na lakoto, na strah in smrt, na mokre, na streljanje in dim z gorečih domačij.