Potem je molče kadil in se oziral po mizah naokoli.
Že ko je šel noter, je pri sebi sklenil, da ne bo poslušal. Sčasoma se je že izuril v tem, da je lahko sedel zraven njega, in včasih sta se dolge dneve sama vozila po terenu, pa je šefa pustil govoriti, a sam je na pol pazil na cesto pred seboj, na pol pa blodil po neizmernem mlačnem morju podoživljanja, kamor človek zabrede, kadar je zavest samo deloma udeležena pri tistem, kar delajo roke.