Cesta na pokopališče se je v strmi serpentini vijugala v dolino, pa spet v klanec do vasi. Na obeh straneh so se nizale hišice, bele, pohlevne v žgočem nedeljskem dopoldnevu, za njimi sadovnjaki z negibnimi listi na vejah in temnejše ploskve njiv. Pari so se spuščali počasi in molče, in v njihove po prahu tapajoče korake je kakor udarjala tožba avtomobilov, ječanje motorjev v počasni vožnji in nepretrgano, glušeče hupanje.