Potem ko je strežnikom, ki so ga ves čas podili proč, Tineta pomagal preložiti na nosila, ki jih je pospremil do mize v operacijski dvorani, se je njegov svet strknil v negibno, vznak položeno Tinetovo telo in v obraze belo oblečenega osebja, ki je prihajalo in odhajalo. Dežurni zdravnik, mlajši človek sloke postave in na krtačo ostriženih las, je na kratko rekel sestri, ki je hodila za njim, pri čemer je pokazal na, tiho stoječega pri nosilih: »Tega naj obvežejo, vi pa hitro po kisik.«