»Kakšen pa sem zdaj, misliš, če ne trezen?« se je s čisto malo zavesti branil in se blaženo opustil, brž ko je začutil varno trdnost pod seboj; in ko je olimpija končno znova brzela po gladki asfaltni cesti, je bil Cene na zguljenih, prašnih blazinah avtomobila že potonil v čudoviti svet pozabe.
Tudi si je na vse načine prizadeval, da bi vsaj malo zadremal, a se mu to nikakor ni posrečilo. V mislih se je vedno znova trdovratno vračal v hotel in pred očmi mu je migala Binetova roka z računom: