Tinetu je bilo, kakor da se je ob tem stricu in njegovi radoživi prostodušnosti prvič lahko brez bridkosti v mislih povrnil v tiste dni. Za živahnim obrazom čilega starega moža, ki je vsemu navkljub ohranil zvrhano mero vedrine, je videl temne kolone usod, célo stran zgodovine, polno upanja in junaštva. On sam je bil še bolj deček kakor fant, a kako je mama trepetala zanj, potem ko so izgubili očeta; vso svojo ljubezen je tedaj namenila njemu, srednjemu sinu, kajti najstarejši se je že odtrgal od domačije.