»Takrat ste imeli zlatenico,« je pripomnil. Z razkošno, na soncu porojeno lenobnostjo se je spustil najprej na levo nogo, nato na desno in šele potem zares na obe hkrati. Žal mu je bilo tega prostorčka, na tihem, na mirnem, na varnem, od koder je lahko malo odmaknjen opazoval ljudi na sejmišču, ljudi v velikem in v malem.