Nikoli se ni takoj do konca zdramil, zato so bile njegove prve kretnje, potem ko se je bil zavihtel s postelje, čisto nagonske, a obenem spričo dolgoletne vaje tudi logične in pravilne. Nič čudnega tedaj, če se mu je nekoč v istem položaju celo pripetilo, da je bilo okno zaprto in je z glavo treščil v šipo. Seveda se je bliskovito prebudil, ampak je najprej pretipal šipo; šele ko se je prepričal, da je po čudežnem naključju ostala cela, je z roko segel k čelu in si podrgnil buško.