nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Slovo od deklištva, poved v sobesedilu:
Ostajala je sama, izpostavljena kakor najdenček na hladnem tujem pragu, usodno umirjena, negibna, nesposobna zunanjih stikov ali dojemanja česa bolj zapletenega od ure ali temperature, oborožena le še s svojim velikim, neizprosnim notranjim očesom, ki je bledelo in se ohlajalo, a je obenem tudi neomajno ostrilo svojo pronicljivost. Mesto je bilo v tej nočni tišini, v tej samotni ranljivosti še svetlejše in še bolj samosvoje kakor med prenapolnjenim, vrvečim belim dnem. Hiše, visoke, družne, v svojem okrilju varujoče nešteto usod, sreč in nesreč, kakor da so stale više; bilo je, kot da so se poševno nagnile nad vse živo in mrtvo, nad zaplete in razplete, ki se bodo vrstili, dokler noč ne omahne v novi dan.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani