nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Na svoje gosli zaigram, poved v sobesedilu:
Čez dolgo smo se veselo objeli, preden smo si voščili lahko noč, z nasmehom ob misli na jutrišnji praznični dan z bogatim, lagodnim zajtrkom, ki bo s svojim edinstvenim čarom za vedno združil nas vse za dehteče okrašeno, gostoljubno mizo s prižganimi rdečimi svečami.
Že po polnoči sem sama, v svoji dekliški izbici z mojimi knjigami in rožami in slikami na stenah, z mizo in listi na njej, popisanimi z mojo naglo, tekočo pisavo, z belo, gladko posteljo, dolgo stala pri oknu v božični noči, ki se je tu sredi gora bleščala v vsej svoji vzvišeni lepoti. Srce se mi je stiskalo, prekipevajoč od vsega, kar mi je bilo ves tisti čas dano preživeti in občutiti, ko sem strmela v najdrobnejše bisere, ki so se iskrili po snegu naokoli, v molčečo senco starodavne vrbe žalujke na vrtu, v obrise pergole zraven nje, v vitki cerkveni zvonik, ki je malo dlje proč slonel ob štrleči skali pod hribom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani