nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Mravlje, poved v sobesedilu:
Pomislila sem, kako lepo bi bilo, ko bi se lahko brez besede ulegla pod drevo, ki je do tal sklanjalo svoje goste, zamolklo zelene veje, zaprla oči in nastavila lica, da me obleti vetrc, ki se je kdaj pa kdaj prikradel skozi krošnjo, kjer ni bila več prav košata.
Saj, bilo bi lepo, toda za menoj je stopal on in me blago potiskal naprej, kakor da za menoj prodira avtomat, ki tudi mene, korak za korakom, spreminja v mehaničen predmet, v stvar brez lastne volje in tudi brez najtišje misli na upor. Obenem je bila v teh dotikih, ki so hoteli biti nežni, nekakšna pritajena nujnost, ki je v mojem telesu ustvarjala vročičen nemir.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani