nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Duša kaj želiš, poved v sobesedilu:
Do polnoči ni mogle biti več dolgo, nikjer človeka, še ne, da bi se te splašil in ti bežé preskočil pot, škornji na vsakem koraku žvak-žvak-žvak, in ko bi bila noč le malce temna, bi si bil moral priznati, da ga je strah. Včasih se je skrivoma, na hitro ozrl levo in desno, ampak obrisi znanih predmetov so se mu kazali v grozljivo spremenjeni podobi: od daleč bi se zaklel, da nanj preži orjak z zlobno spačenim obrazom ali neznana, potuljena pošast, pa je bil le nedolžen, le bukev, ki ga je od blizu, stara mamka, pobožala z listnato roko. Strah je bil kakor roj sitnih mušic, in da bi si ga vsaj za pregnal, se je na silo poskušal zapresti v svoje skrbi; komaj spočete misli so se mu motale po glavi in se pletle vsevprek, kakor valujoče v mlačni polnočni meglici.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani