Bila sem v zadregi, ker me je še vedno držal za roko in se mi sklonjen pričakujoče, skoraj vedro zatapljal v obraz; hkrati sem se od doživetja noči ob jablani s težavo prestavil v to novo, tuje, razglašeno ozračje.
Klop, ki je na treh straneh obdajala prostorno uto, je bila čisto zasedena. S pogledom sem preletela zbrano omizje.