Ko sva se ob jablani spogledala, sem pomislila, da morda pa le ni slab človek. Tako me je gledal, njegov obraz je bil tako odkrit in hkrati pazljivo napet, da se mi je zdelo, da bi se tisti hip lahko o vsem pogovorila z njim in da bi s razumela, tudi če bi govoril on svoj jezik, jaz svojega.
Nasmehnil se je, potem me je prijel za roko in rekel: