Nebo nad krošnjo jablane je ždelo v žametni sinjini, kot da ga povrh nočne teme prekrivajo še meglice, blage znanilke jasnih dni. Na njegovem oboku je migetalo nič koliko zvezd, majhnih, ki so z zlatom posipavale modrino, in velikih, ki so žarele v prečudnih podobah.
Noč, ki sem jo čutila v zraku, zemlji, drevju, v bližnji reki in živem nebu, je bila čista.