Čeprav se je gibala docela naravno, morda le za trohico počasneje, je čutila, kakor da so njene noge na vzmeteh, in roke, s katerimi je prijela za kljuko, najprej z notranje, potem z zunanje strani, so se brez življenja pomudile na hladni rumeni kovini.
‚Vse je človeku v pomoč,‘ je pomislila, ‚še ta kljuka me varuje in mi vliva pogum! Navadna bakrena kljuka!‘