Nihče ji ni ubranil, nihče ji ni zaprl poti. Čeprav se je gibala docela naravno, morda le za trohico počasneje, je čutila, kakor da so njene noge na vzmeteh, in roke, s katerimi je prijela za kljuko, najprej z notranje, potem z zunanje strani, so se brez življenja pomudile na hladni rumeni kovini.
‚Vse je človeku v pomoč,‘ je pomislila, ‚še ta kljuka me varuje in mi vliva pogum!