Oksidira,‘ je nejasno pomislila, odmaknjena, nedotakljiva v svoji ranljivosti, kakor da je stroj, ki je sprožil to misel, priključen na neko tujo, ne njeno glavo. Videla je prekrižani, počivajoči stopali zariplega možaka na prvem stolu, na levem podplatu je zijala velika luknja; in nazadnje je uzrla roko mlajšega pomočnika, svojega zaveznika: pobešena je v nevzdržni živčnosti stiskala in prijemala, stiskala in prijemala britev.
Vendar tesnoba, ki je ohromila, ko je vsrkala vase podrobnosti okoli sebe in s svojo notranjo dojemljivostjo hipoma zaznala Milanovo stisko, ne da bi bila zaradi tega osebno prizadeta, ta tesnoba ni bila še nič v primerjavi s paniko, ki jo je stresla, ko je spoznala s srcem in razumom, da se ji oficir nezadržno bliža in da bo zdaj zdaj pri njej.