‚Oslarija!‘ je pomislil davkar in se branil občutka nelagodnosti, ki mu je bil vendar docela tuj, ‚le kaj bi na takile punčki moglo biti sumljivega? V zadregi je, jasno, in kaj bi ne bila, babe tako vedno ribarijo v kalnem, ko se podijo za dedci ... Meni se res ne zdi sumljiva!‘