Ne samo, da niso nič govorile, niti ena se ni ves čas, dokler ni voz izginil za ovinkom, ozrla ne k drugi ne okoli sebe; sedele so in drevenele v nekakšnem prestrašenem strmenju. iz soseske, ki so ob večerih presunljivo kričali, loveč se okrog kapelice in kostanjev pred našo hišo, je bilo čedalje manj slišati. Ko poraščeni govedarji, tudi Aleko, in pastirčki v kratkih hlačah čez koleno so gledali, da so živino prej ko prej odgnali na pašo, napajat in v hlev; slišati je bilo le še odsekan, v prahu pridušen topot parkljev, vmes je rezko zalajal pes in se potuhnil, pa spet vse tiho.