Glasovi, ki so jih spremljali, so bili visoki in v jutranjem hladu polni pričakovanja, v večernem mraku polni zadoščenja nad minulim dnem. Vse to se je na lepem spremenilo: vozovi so bobneli mimo, kot da jih podi nevihta, in ljudje, ki so se vedno oglašali zraven, kakor da se smejijo, so bili tiho. Začudila sem se trem ženskam na vrhu voza z deteljo: skoraj jih ne bi prepoznala.