je z neosebno, popolnoma neprizadeto koncentracijo strmel v prste svoje roke, ki je držala britev, kot da ne vidi nikamor drugam. pa je prikovala na stol misel, da mu je prav tak srh spreletel tilnik, ko se je bil v zasedenem Parizu peljal s podzemsko in se je pri izhodu znašel zraven neobritega fanta s pobešenimi očmi in z rokami v žepih ponošenih hlač. Da, takrat je v duhu nehote že začutil kovinsko mrzli dotik tira na svojem drevenečem truplu.