Zakaj mi kar naprej trobita, naj se učim, obenem pa ne smem brati, kar bi rada in kolikor bi rada? Zakaj se pehata od svita do polnoči, ko padeta vznak, med glasnim zehanjem premlevajoč uspešen dan, nikoli pa ne opazita sončnega zahoda, škrlatnega venca steklenih pramenov nad robom hoste za Sveto?
Čutila sem: vse, kar je tako zapleteno in težko, bi bilo zlahka čisto preprosto, tako da bi vsakdo vse razumel in bi bili vsi srečni.