Nekega dne - bilo je v opoldanskih urah, ki jih nisem nikoli zanemarjala, ker v najhujši pripeki kajpak tudi najbolj zagoriš - sem ležala na betonski škarpi na štajerski strani, ki je bila zaradi stalnih parčkov v vrbini za vodo že malo razvpita, in tuhtala, zakaj neki me je med podvodnimi skalcami na sredini reke vedno tako groza, saj se vode pravzaprav ne bojim in tudi plavati znam že dolgo, ko na lepem začutim blagodejno senco na sebi. Preden sem previdno priprla oči, da me ne bi naravnost zadelo sonce, je spregovoril tuj, že malce možat fantovski glas: