Včasih se mi je zdelo, da nasmejane ždijo za slapom visečih lončnic, prej nageljev z bohotnimi cvetovi, zdaj fuksij in pelargonij in kdove katerih kosmatih, jezikom podobnih rdečkastih listov. Te stopnice še danes vodijo v moje otroštvo; veranda je bila moje skrivno zavetje, kotiček za sanjarjenje, otok, ki si ga želi in ga potrebuje vsakdo, blaženi kraj, ko si sam navzoč in slišiš vse, ne da bi drugi videli tebe.
Če danes z verande pogledam na dvorišče, se mi zvrti v glavi.