To je bil, in ob njem še bolj kot ob vsem drugem se mi je razodevalo, da moram biti dobra, ljudi moram imeti rada in vedno moram biti pripravljena, da jim to dokažem. Globoko v sebi sem slutila, da bi samo na ta način lahko lajšala trpljenje na svetu. Ni me motila neizmernost teh obzorij trpljenja in neznatnost moje pegice dobrote; čutila sem, da sem prav jaz za to poklicana, samo odnehati ne smem, niti za hipec ne smem popustiti v svoji zahtevi po lastni notranji neoporečnosti in še manj v svoji vseobsežni naklonjenosti do ljudi.